Ločitev staršev je za otroke pogosto izjemno čustveno zahtevna izkušnja, ki lahko vpliva na njihov razvoj, samopodobo in prihodnje odnose. Odziv otrok na ločitev je odvisen od njihove starosti, osebnostnih značilnosti in načina, kako starši upravljajo s situacijo.

• Malčki in predšolski otroci: Mlajši otroci pogosto ne razumejo popolnoma, kaj ločitev pomeni. Lahko kažejo znake strahu, povečane navezanosti na starše, težave s spanjem ali regresijo v vedenju (npr. ponovno močenje postelje). Pomembno je, da jim starši nudijo občutek varnosti in stabilnosti kljub okoliščinam, ki sicer varnost in stabilnost otrokovega sveta rušijo. Predvsem tako, da so otrokom na voljo, si vzamejo čas zanje in jim prisluhnejo. Poleg tega je priporočljivo, da ohranimo čim več vsakodnevne rutine, ki so je vajeni ter spremembe vpeljujemo postopoma.
• Osnovnošolski otroci: Otroci v tej starosti pogosto doživljajo občutke krivde in se sprašujejo, ali so sami krivi za ločitev. Lahko izražajo jezo, žalost ali vedenjske težave. Ključno je, da se z njimi odprto pogovarjamo, jim zagotovimo podporo in jih vključimo v stabilne rutine.
• Adolescenti: Najstniki pogosto doživljajo ločitev intenzivneje in lahko razvijejo globoke občutke jeze, upora ali tesnobe glede lastnih prihodnjih odnosov. Nekateri se osamijo, drugi iščejo podporo pri vrstnikih ali pa prevzamejo zaščitniško vlogo do enega izmed staršev. Pomembno je, da jim starši omogočijo varen prostor za izražanje čustev in jih ne postavljajo v vlogo posrednikov med staršema. Zavedati se moramo, da imamo z vzgledom veliko večji vpliv kot samo z besedami, zato se je koristno potruditi za spoštljivo komunikacijo med staršema in vzpostaviti funkcionalen odnos, ki temelji na spoštovanju in upoštevanju drug drugega ter ni obremenjen z nerešenimi zamerami in potlačeno jezo.

Ločitev lahko pomembno vpliva na otrokovo prihodnjo navezanost v partnerskih odnosih. Otroci iz razvezanih družin imajo večjo možnost za razvoj izogibajočega ali anksioznega stila navezanosti, kar pomeni težave pri vzpostavljanju zaupanja in stabilnih odnosov v odraslosti. Poleg tega lahko doživijo upad samozavesti in večjo nagnjenost k tesnobi ali depresiji.

Vendar pa ločitev sama po sebi ne pomeni, da bodo otroci nujno imeli težave. Pomembno je, kako starši upravljajo s situacijo – če otrok dobi podporo, jasna pojasnila in občutek ljubezni s strani obeh staršev, se lahko prilagodi na spremembe brez dolgoročnih negativnih posledic. Strokovna pomoč lahko pomembno pripomore k boljšemu spoprijemanju s stisko in preprečevanju negativnih posledic ločitve. V prvi vrsti je pomembno, da starša ustrezno poskrbita zase, se soočita s stisko, čustvi in procesom žalovanja ter jih predelata, saj bosta le tako lahko poskrbela tudi za otroke. Vendar ni potrebno, da gresta skozi ta proces sama, prav tako tudi ne otroci. Ob primerni podpori lahko konec partnerske zveze postane priložnost za nov, bolj zrel začetek.